Cojzova koča (1793 m), Grintovec (2558 m), Koča pri Kamniški Bistrici (600 m)

Opis vrhov in postojank:

Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m)

Koča stoji na vrhu Kokrskega sedla med Grintovcem in Kalško goro, ki je tudi preval med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre. Ime ima po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD, ki jo je temeljito obnovilo. Po 2. svetovni vojni jo upravlja PD Kamnik. Koča je sčasoma postala premajhna in tudi urejenost ni več ustrezala, zato so jo leta 1966 obnovili in povečali. Leta 1967 so iz Konca v Kamniški Bistrici potegnili tovorno žičnico. Leta 1986 so napeljali vodo od 900m oddaljenega izvira in tega leta tudi začeli graditi nov velik prizidek. Razširitev in obnovo koče so končali leta 1988 in ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, so 18. septembra 1988 povečano in obnovljeno kočo tudi odprli. PD Kamnik je v zadnjih letih storilo veliko, da koča zadovoljuje tudi stroge okoljevarstvene kriterije, zato jo je v okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo opremilo s čistilno napravo ter fotovoltaičim generatorjem in vetrno elektrarno za proizvodnjo elektrike, ki nadomeščata diesel agregat. Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.

Razgled: 

Zaradi bližnjih vrhov je širši razgled le proti vzhodu in zahodu. Na vzhodu vidimo najprej hudourniško grapo pod Kokrskim sedlom med ostenji Jurjevca na severni in Kalške gore na južni strani grape, nekaj časa pa sledimo tudi zgornjemu delu poti iz Kamniške Bistrice; proti jugovzhodu se nad dolino Kamniške Bistrice odpira pogled na Veliko planino; na južni strani je v bližini ostenje Kalške gore ter znamenita Pasja glava; proti zahodu se spušča pogled prek Suhadolnikove planine v dolino Kokre, nad katero se dviga Storžič; na severni strani imamo lep pogled na Grintovec, levo pa vidimo tudi del južnega grebena Kočne.

Grintovec (2558 m)

Grintovec je najvišji vrh Kamniških in Savinjskih Alp. Vrh je piramidaste oblike. Grajen je iz triasnega apnenca in dolomita. Na jugu se spušča v položnejših travnatih in drnastih pobočjih, na severni strani pa pada z okoli 500 m visoko razrito steno v krnico Zgornje Ravni. Na vzhodni strani pada kratka navpična stena na melišče na Velikih Podih. Severovzhodni greben povezuje Grintovec prek Malega ali Jezerskega Grintovca (2447 m) in Mlinarskega sedla z drugimi vrhovi na vzhodu. Jugovzhodni greben je v svojem osrednjem delu, Dolgih stenah, povsem skalnat. Zahodni greben veže Grintovec prek Dolške škrbine s Kočno.

Dostop z juga od Cojzove koče čez Streho je nezahteven. S severa vodita nanj zahtevni zavarovani Frischaufova pot čez Mlinarsko sedlo in Špremova pot čez Dolško škrbino.

Grintovec je bil zaradi lahko pristopa z juga prvi znani osvojeni vrh v Kamniških in Savinjskih Alpah. Leta 1759 se je povzpel na vrh znani botanik J. A. Scopoli (1727-1788), ki je znanstveno raziskoval slovensko floro, tri ali štiri leta za njim pa naravoslovec F. K. Wulfen (1728-1805). Verjetno so bili že prej na vrhu domačini - pastirji in lovci. Leta 1823 je stotnik Bosio postavil na vrhu prvo triangulacijsko piramido. Dr. Frischauf, ki je zavzeto raziskoval celotno gorstvo, je leta 1870 naprosil Antona Murija in Antona Šenka z Jezerskega, da sta poiskala pristop po s. ostenju na Mlinarsko sedlo in čez Mali Grintovec na vrh. Naslednje leto sta ob pomoči dr. Frischaufa pot skromno nadelala; dokončno jo je ob koncu prejšnjega stoletja usposobila Češka podružnica SPD. To je bila prva pot s severne strani, pozneje so nadelali še pristop 'čez Dolško škrbino. Zaradi lepega dostopa z južne strani je Grintovec med najbolj obiskanimi vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp.

Grintovec spada med najlepše razgledne točke na naši poti prek Kamniških in Savinjskih Alp. Na severni strani gore leži pod planoto Spodnje Ravni prelepa gorska dolina Ravenske Kočne, na njeni desni se dviga skalni greben z Babama, na levi pa gozdnato sleme, ki jo loči od Makekove Kočne. Za Jezersko dolino se dvigata Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, za njim vidimo Obir, desno pa severno karavanško gorsko vrsto s šiljasto Ojstro in oblo Topico v Avstriji ter plečato Peco. Severno obzorje zapirajo vrhovi Visokih Tur z Grossglocknerjem. Na vzhodu zajame pogled vse vrhove in grebene tega gorstva do Ojstrice in Velike planine. Na zahodu se nam v bližini kaže razdrapano lice Kočne, potem pa splava pogled prek gorenjske ravnine do Julijskih Alp s Triglavom v sredini. Lepa je tudi valovita južna stran z Ljubljansko kotlino, Škofjeloškim in Polhograjskim hribovjem ter hribovjem na Notranjskem vse do Snežnika na obzorju.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Kamnik.

Dom v Kamniški Bistrici (600 m)

Dom stoji v zgornjem koncu alpske doline Kamniška Bistrica tik nad jezercem, v katerega se iz več kraških izvirov ob obali zliva Bistrica. Prvo planinsko kočo je uredilo SPD v nekdanji Turistovski koči, ki jo je prevzelo od Meščanske korporacije Kamnik. Odprli so jo 23. maja 1909. Po 1. svetovni vojni je SPD postojanko temeljito obnovilo in povečalo, zunanjost pa opremilo z elementi alpske arhitekture. Delo so končali leta 1928, ko so zgradili tudi depandanso z leseno teraso nasproti glavnega objekta. Nov dom so slovesno odprli 5. maja 1929. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-Matica, ki ga je večkrat obnavljalo, preurejalo in posodabljalo. Leta 2019 je bil dom po postopki denacionalizacije vrnjen v lastništvo Meščanski korporaciji Kamnik, z domom pa kot najemnik še naprej upravlja PD Ljubljana-Matica. 

Razgled: 

Od doma je lep razgled na venec Kamniških Alp, ki obkroža dolino. Vzhodno se med ozkima dolinama Sedelščka in Kamniške Bele pno južna pobočja Rigeljca in Mešenika; na jugovzhodu se spuščajo v dolino zahodna pobočja Velike planine; na jugu zakrivajo širši razgled vzhodna pobočja Mokrice iz skupine Krvavca; na zahodu se nad dolino dvigajo pobočja Kalškega grebena; najlepši pa je pogled proti severozahodu na osrčje Kamniških Alp, kjer se za visokim robom Velikih Podov kažejo Skuta, Štruca, Mlinarsko sedlo in vrh Grintovca; na severni strani doline se dviga južno ostenje Brane. 

Zanimivejše ture: 

• izvir Kamniške Bistrice, pri koči,
• vintgar Predoselj z naravnim mostom prek Kamniške Bistrice - 20 minut,
• ledeniški balvani Žagana peč, Lepi kamen in Sivnica (največji balvan v Sloveniji) - 45 minut,
• spominski park ponesrečenim v Kamniških in Savinjskih Alpah - 20 minut,
• slap Orglice (Orličje, Orlišče) - 1 h,
• plečnikov lovski dvorec - 10 min.